Combating Cyber Bullying in Schools / Boj proti spletnemu mobingu v šolah


–Pozdravljena Beate Roggenbuck! –Pozdravljen Mario! –Lepo te je videti tukaj v Sloveniji! Si kvalificirana trenerka za usposabljanje
v pristopu brez obtoževanja in kaznovanja. Nam lahko razložiš ta pristop, katera je glavna ideja v
ozadju tega pristopa, kako je bil razvit in kje se uporablja. –Hvala za vaše zanimanje. Pristop brez obtoževanja in kaznovanja
sta v Angliji, v Združenem kraljestvu razvila ravnatelj šole in psihologinja, ki sta se
s problemi v šoli ukvarjala ves svoj poklicni čas. Nekega dne sta bila naprošena, da
prevzameta določen primer nekega fanta in sta razmišljala, kako na
najboljši način podpreti tistega mladeniča. Ko sta pregledala zgodovino
tistega primera, sta ugotovila, da so bili uporabljeni različni ukrepi, a se
situacija ni izboljšala. Nasprotno, poslabšala se je. Običajni način, pri katerem je izvajalec
vrstniškega mobinga kaznovan, nikakor ni bil uspešen. Razmišljala sta o drugačnem pristopu. Razvila sta idejo spopadanja z vrstniškim mobingom,
ki se ne osredotoča le na izvajalca mobinga kot tistega, ki dela nekaj narobe, ampak tudi na celoten
kontekst skupine, ki je vpletena v situacijo. Kajti kadar imamo primer vrstniškega mobinga,
za to ve velika večina članov razreda. Bodisi mobing opazujejo, ga podpirajo, izražajo odobravanje …
Skratka, člani razreda nastopajo v različnih vlogah. Ko sta to analizirala, sta razvila pristop,
katerega smisel je, da se dela s skupino. Tako sta razvila t. i. pristop podporne
skupine oz. pristop brez obtoževanja. Ideja tega pristopa je, da lahko s spremembo
skupinske dinamike zaustavimo vrstniški mobing. Kajti če izvajalec mobinga ne dobi več podpore
skupine, bo verjetno prenehal s svojim vedenjem. Poleg tega z uporabo tega pristopa jasno
sporočamo, da učitelji in drugi odgovorni, ravnatelj, vedo, kaj se dogaja. S tem vse javno opozorimo:
“Vemo, kaj se dogaja, opazujemo vas in delamo na tem, da najdemo način za izboljšanje situacije.” V nasprotju z našim običajnim načinom ravnanja v
konfliktih, ko kaznujemo storilce, a nato ne vemo, kaj se dogaja na poti domov iz šole ali med prostim časom,
ko učitelji niso prisotni, sta onadva hotela najti metodo, ki je bolj trajnostna in deluje na daljši rok, s tem ko so
vključeni ostali učenci, tako da ne podpirajo več mobinga. To je bilo v devetdesetih letih in ideja se razširila
zlasti v Angliji in v Združenem kraljestvu, a je nato pristop začel zanimati
tudi ljudi iz drugih evropskih držav. –Kje se sedaj uporablja in kako uspešen je ta pristop?
Imaš morda kakšne podatke o tem? –Sedaj se uporablja v več evropskih državah, predvsem
v zahodnoevropskih državah, in na Novi Zelandiji. Imam le podatke iz Nemčije,
kjer je bila izvedena raziskava. Na vprašalnik je odgovorilo 200 sodelujočih šol in
v več kot 80 odstotkih je vrstniški mobing prenehal. Podatki se ravno posodabljajo, saj se trenutno izvaja
nova raziskava, ki pa še ni zaključena in ovrednotena, zato vam ne morem predstaviti najnovejših podatkov. Od leta 2003, ko se je pristop začel uporabljati
v Nemčiji, se je usposobilo na tisoče učiteljev in je pristop uporabilo v razredih. Kar vem iz svojih lastnih izkušenj, iz pogovorov z učitelji
in iz raziskave, je pristop v večini primerov deloval. –Ko usposabljaš učitelje, kaj je zanje
najtežje v zvezi z uporabo tega pristopa? –Najtežje je seveda vprašanje kaznovanja, saj navadno
rečemo, da morajo tisti, ki so naredili nekaj narobe, nositi neke posledice in se morajo zavedati,
da se tako ne dela, da to ni sprejemljivo. Glavne razprave potekajo o ideji, da ni kaznovanja
niti obtoževanja in to od učiteljev zahteva določen način mišljenja, določeno držo. Ko gledamo celotno sliko, je dogovor ta, da se mobing
prekine, hkrati pa izvajalec mobinga ni kaznovan. Če gledamo na stvari na dolgi ali srednji rok, je lahko to
precej boljša rešitev, kot da nekoga kaznujemo, ga premestimo v drug razred
ali ga kaznujemo na kak drug način, pri čemer ta oseba nima možnosti,
da se spremeni, da spremeni svojo notranjo držo. Spoznali smo, da vključitev ostalih učencev v proces
in njihovo sodelovanje zelo močno vpliva na učenca, ki izvaja mobing, saj mladi učenci
pogosto bolj poslušajo svoje vrstnike kot učitelje. –Torej je to učna izkušnja
tudi za učence, ne le za učitelje. Vsekakor. Za učence, ki sodelujejo v podporni
skupini, postane to izkušnja empatije, da se vživijo v otroka ali mladostnika, ki je postal
tarča vrstniškega mobinga, zlasti spletnega mobinga, ki je precej hujši od “navadnega” mobinga. Skratka, da čutiš empatijo z žrtvijo
in s tem tudi jasno izraziš, da tega nočemo, ne sprejemamo, ne odobravamo. –Najlepša hvala, Beate! –Hvala!